Stupica, Gabrijel

Študiral je na Likovni akademiji v Zagrebu. Leta 1946 se je preselil v Ljubljano, kjer je prevzel profesorsko mesto na novoustanovljeni Akademiji za likovno umetnost.

Poleg slikarstva se je občasno ukvarjal še s scenografijo in grafiko.

Velja za eno osrednjih umetniških osebnosti v Sloveniji in v Jugoslaviji v drugi polovici 20. stoletja.

Stupica je razvijal svoje slikarstvo, ki je temeljilo na izkušnjah njegovih zagrebških učiteljev in kolegov, zlasti mentorja Ljuba Babića, in Vladimirja Becića, Marina Tartaglie in drugih.

Preučeval je dela Francisca Goye in Diega Velázqueza, seznanjal se je s sočasnim modernističnim slikarstvom v Evropi, zanimali so ga tudi problemi notranje svetlobe in temin v slikah.

Stupica bi bil slikar, tudi če slikarstvo kot poklic doslej ne bi obstajalo.

To najlepše dokazujejo njegovi avtoporteti, v katerih vedno najdemo vse atribute slikarja: oblečen je v delovno obleko, popackano z barvnimi madeži, v rokah drži paleto in čopič, lasten atelje je njegov pogost motiv.” (Gabrijel Stupica, avtor študije Jure Mikuž, Ljubljana, EWO, 1993.)

 Štirikrat je prejel Prešernovo nagrado (leta 1981 za življenjsko delo).