Jože Marinč

Ena od stalnic Marinčevega slikarstvaje kromatična ubranost komplementarno kontrastnih barv. Njegovo nagnjenost k rdeče-zelenim in vijolično-rumenim kombinacijam je mogoče postaviti v perspektivo regionalne dolenjske tradicije s Fracetom Kraljem, enim najpomembnejših slovenskih umetnikov med dvema vojnam. Marinč je izdelal metodo gradnje slikovn površine z vtiranje židke barve, ki je v prosojnih plasteh omogočala očesu pobeg v optično prostorje slike. Barvna kompozicija je pogosto vzbujala sinestetične vtise magmatske vročine, vlažnosti gozdne podrasti, skrivnostnih vabečih in hkrati odbijajočih globin itd. Široke lopatice, ki jih je uporabljal, je moral držati z obema rokama, tako da je vsaka poteza vključila delovanje celotnega telesa pri oblikovanju sledi, ki je vzbujala vtis izjemnega napora, sile in velikopoteznosti. Zadnje slike je slikar naslovil prav tako asociativno, vendar se tu njegov miselni tok giblje med likovno umetnostjo, literaturo in njegovo vsakdanjo socialno izkušnjo. (Andrej Smrekar)