Gal Tič

Slikarsko delo Gala Tiča se nahaja na presečišču med svetom, ki ga poznamo, in fantastičnimi pokrajinami njegove domišljije. Umetnik mlajše generacije, ki vehementno vstopa na umetniško polje in vselej ostaja zvest figuraliki, je v zadnjih letih dodobra izčistil svojo slikarsko potezo. Ta postaja zahvaljujoč spretni uporabi močnih komplementarnih barv in specifične motivike vedno bolj prepoznavna, Tič pa se uveljavlja kot vidni predstavnik slikarskega podmladka.

Gal Tič v svojih delih uporablja preplet tehnik, predvsem oljne in akrilne barve, ki jih ne nanaša le na platno, pač pa celo na steklo, les in druge poljubne površine. Nanje mestoma dodaja tudi manjše predmete, kot so prodniki, s čimer premika meje slikarstva ter tradicionalno dvodimenzionalno ploskev razširja v prostor in jo fizično približuje gledalcu. Njegove poteze so raznolike – široki, pastozni nanosi barve se mestoma umikajo čistim konturam figur, drugje pa se skoraj proosojne linije prepletajo z detajlno izrisanimi geometričnimi vzorci. V umetnikovi izbrani barvni shemi prevladujejo kontrasti – praktično vselej prisotne tople odtenke rumene in oranžne kombinira s hladnim modrim in zelenim delom barvnega spektra, kar učinkovito poudarja tako prve kot druge. Posebno mesto zavzema izstopajoča belina, ki se na platnih pojavlja predvsem kot bleščeča površina beločnic, zob, čekanov in drugih drobnih poudarkov, tem pa je ob bok postavljena globoka črnina. Zdi se, kot da Tičeve slike komunicirajo z gledalcem, saj v večini primerov prav zaradi hipoma prepoznavnih delov telesa, kot so zevajoča usta ali široko odprte oči, z njimi hote ali nehote nemudoma vzpostavimo stik.

Za umetnikova ekspresionistična dela, ki združujejo tako figuraliko kot zametke čiste abstrakcije, je značilno, da nastajajo postopoma. Gal Tič k ustvarjanju ne pristopa z jasno idejo končnega rezultata, pač pa se v celoti prepusti kreativnemu procesu. Njegove slike so odraz trenutka, v katerem je prekinil nanašanje neštetih plasti, s katerimi pripoveduje svoje zgodbe. Seštevek trajanja teh najrazličnejših iskanj pomenov in oblik govori zgodbo o bogato razvejanem procesu ustvarjanja. Čeprav je na slikah prisotna prava eksplozija barvnih odtenkov, ki sprva obvladuje naše zaznavanje, se pred očmi gledalca kmalu izrišejo bolj ali manj fragmentirane figure. Nekatere so jasno prepoznavne kot človeške persone, druge so v svoji fantastičnosti le deloma antropomorfne, spet tretje pa prikazujejo groteskne, skoraj abstraktne skupke delov človeškega telesa. Tudi fiktivni prostori, ki jih ustvarja, so raznoliki; raztezajo se od jasno prepoznavnega topografskega prizora, na katerem prepoznamo staro mestno središče Ljubljane, in nadrealističnih krajin pa vse do delne ali popolne odsotnosti globine in nakazovanja prostora, saj figure ali njihovi fragmenti, ki narekujejo dogajanje na sliki, zavzemajo praktično celotno slikarsko površino.

Gal Tič svoja dela gradi s plastmi barv in oblik, v procesu njihovega odkrivanja pa vidno uživa; zdi se, kot da se, bolj kot v arbitrarnosti rezultata, prava vrednost njegove umetnosti skriva v miselnem procesu, ki je genezo umetniškega dela sploh omogočilo. Preplet organskih in geometričnih vzorcev na njegovih slikah pripoveduje svojevrstne zgodbe, ki pa so vselej podrejene umetnikovi kreativnosti. Njegov radovedni in drzni jaz si med procesom nastajanja slikarskega dela jemlje vso svobodo izraza, Tič pa tako med raziskovanjem izbranega medija na platna prenaša svojo resnico.

– Vida Jocif