| |
galerija ZALA
Gosposka 7
1000 Ljubljana
Odprto:
od ponedeljka do petka
10 - 13h in 17 – 19h
ob sobotah
10 – 12h
Vstop prost
Telefon
01 251 35 66
Mobilna številka
041 790 400
E-Pošta
galerija.zala@siol.net
Kliknite na zemljevid za povečavo!
Povezave
Moderna galerija
Narodna galerija
ljubljana.info
|
|
 |
| |
|
|
|
|
| |
 |
|
18. junij 2013
MATEJ STERNEN
Med slovenskimi umetniki impresionistične generacije Matej Sternen predstavlja svojevrsten paradoks. Od štirih slikarjev je umrl zadnji, od leta 1913 je bil kot restavrator najtesnejši sodelavec Franceta Steleta pri spomeniškem uradu, od 1918 izbrani restavrator za fond Narodne galerije, v njegovem ateljeju so pozirale številne znane in manj znane Slovenke ter nekateri Slovenci – in vendar sta njegova biografija in periodizacija njegovih del tako pomanjkljivi, da bo v njuno dopolnitev treba vložiti še veliko napora. Beti Žerovc je v zadnjem času vnesla nekaj več reda vsaj v zgodnji slikarjev opus, nekoliko si pomagamo tudi z grafiko in njenimi materiali, ki nam dajejo oporo za sprejemljivejše datacije, mnogo manj zanesljiva in brez objektivnih opornic pa je periodizacija dela po letu 1920. To je sicer sholastičen problem, ki pa je pripomogel k temu, da smo navajeni Sternena videti kot osebnost zase med našimi impresionisti in mu bo treba primerno mesto, utemeljeno z njegovim slikarskim znanjem in slikarsko senzibilnostjo v okviru tradicije čistega slikarstva, šele zagotoviti.
Kritika je bila Sternenovemu slikanju od vsega začetka najmanj naklonjena. Edini v skupini je pridobil akademsko diplomo in je bil obrtno usposobljen prevzemati velika naročila. Z diplomo v žepu je prišel k Ažbetu leta 1899 in je ostal z njim do smrti, verjetno ne le kot študent, temveč tudi kot korektor. Njegova pozornost je bila vsa posvečena človeški figuri, redke zgodnje krajine, npr. Grintavec, razstavljen 1900, Večer ob vodi, razstavljen 1902, pa kažejo v kvaliteti velik razpon, če je res mogoče sprejeti datacijo slednje v leto 1901. Ivan Cankar in Oton Župančič sta sodila, da na Miethkejevi razstavi leta 1904 Sternen in Vesel "niti nista motila". Predstavila pa sta se takrat, torej ko so že zamrla iskanja nacionalne slike v okviru monumentaliziranega žanra, v prvi vrsti kot žanrska slikarja. Prav ta odločitev ju je potisnila ob rob v kritiških ocenah, ki so se oprle na krajino in iz nje utemeljevale regionalno posebnost predstavljenega slikarstva. Tako je Sternen nekoliko več krajin naslikal v letih po dunajski recepciji slovenskih slik. Hkrati je nastalo nekaj sijajnih tihožitij, kakršno je Tihožitje s petelinoma, in intimističnih podob, med katerimi prevladujejo podobe Roze Klein v postelji in od katerih poznamo vrsto odličnih risb kot študijskih variacij motiva.
Čeprav je Sternen obvladal fotografijo in je pri delu uporabljal fotografske predloge, je njegova risarska disciplina ostala vse življenje nespremenjena. Lahko jo pripišemo akademijskemu kurikulumu, ki mu je bil slikar podvržen štiri leta. Kasneje je s poučevanjem risanja dopolnjeval svoj slikarski iztržek, in tudi tam je bil osrednji predmet akt. Slikanje v Devinu v letu 1911 lahko identificiramo po krajinskih motivih, medtem ko med drugimi žanri težko izločimo dela, ki bi nastala takrat. Njegove velike slike, kot je Na kavču, in vrsta aktov pa so žetev plodnega obdobja po vrnitvi v Ljubljano leta 1912. Takrat se je spet pogosteje vračal v München in s svojim prijateljem slikarjem Richardom Graefom obiskoval razstave ter razpravljal o umetnosti. Naslonil se je na Lovisa Corintha in marsikaj pobral od simbolistov, kot sta bila Toulouse Lautrec in Félicien Rops, ki ju je ob Edgarju Degasu lahko iz prve roke študiral v Parizu leta 1909.
Sternen se je zgodaj, že na začetku stoletja, začel preživljati z restavratorstvom, ki mu je postalo osnovni vir preživetja. Zato je njegova biografija vseskozi prekinjana z daljšimi obdobji dela na terenu ali intenzivnega restavratorskega dela v ateljeju, ki je v dvajsetih letih povzročilo večletno prekinitev v lastnem opusu. Slikanje in slikarski študij pa sta predstavljala intimnejši del njegovega ustvarjanja. Sam je trdil, da svojih slik "ni ponujal" v odkup. Poleg šolskih obveznosti na šoli za arhitekturo in na Probudi je vodil tudi zasebno risarsko šolo. Zgodaj v dvajsetih letih je eksperimentiral z monotipijo, med deli na papirju je nekaj sijajnih akvarelnih študij, ki presenečajo z zanesljivo in ekonomično potezo, z osmišljeno potezo od obloženega do osušenega čopiča, ki ne more več povsem prekriti prevlečene površine. Med temi deli bi bilo treba šele prepoznati nekatere liste, ki so nastali na začetku kariere ok. 1900, ko je akvarele celo razstavljal.
Če so portreti pogosto rutinski izdelki, pa so ob njih nastajala platna z dekleti in ženami v (Sternenovem) naslanjaču, na postelji in pred zrcalom, odetimi ali v različnih stopnjah deshabillée-jev, v katerih je dokazoval svojo slikarsko strast in veščino. Podobe, pomnožene z zrcalnimi odbleski, so voajeristično koncipirane in čutno konkretizirane v slikarjevem hlastanju po sugestivnosti barvnih in materialnih ekvivalencah med svetom in njegovo umetnostjo. Za njimi stojijo brezštevilne risarske študije aktov, risanih po fotografijah, izbranih fotografskih reprodukcijah in po modelih, vendar redko med njimi najdemo pravo študijsko pripravo. Prepričujejo nas predvsem kot neobhodno vzdrževanje rutinsko zanesljive poteze, ki je v najboljših Sternenovih delih dala takšne sijajne rezultate tudi v poznih letih. Iluzionizem njegovih materialov in snovnost slikane površine sobivata v njegovih platnih druga drugi v oporo. Čeprav je bil Sternen v obdobju med obema vojnama konservativen samohodec, je vzdrževal modernistično tradicijo čistega slikarstva v najplemenitejšem pomenu besede. Ker je sledil slikarsko tradicijo iz münchenskega odvoda, je bila njegova slika še vedno aktualna, a neodvisna od reaktualizacije tega odvoda v slikarstvu Gojmira Antona Kosa in med diplomanti zagrebške akademije. Sternenovo slikarstvo, tako kot Jamovo, je manj odprto ideološkemu polaščanju, zato je slikar ostal brez monografa, primerljivega Antonu Podbevšku, ki bi še za življenja lahko zapisal in sistematiziral slikarjeva pričevanja. Čas je za nov pogled na Sternenovo slikarstvo.
dr. Andrej Smrekar
Slika:
MATEJ STERNEN,
Avtoportret, ok. 1925
monotipija |
|
|
|
|
|
| |
 |
|
21. marec 2013
100 LET ROJSTVA GABRIJELA STUPICE
Danes, 21.3., mineva 100 let od rojstva slovenskega umetnika Gabrijela Stupice. Bil je dobitnik treh nagrad Prešernovega sklada in leta 1981 Prešernove nagrade za življenjsko delo. Stupico so cenili že kmalu po začetku ustvarjanja, prav tako pa je verjetno eden najbolj prepoznavnih slovenskih umetnikov v tujini, kjer je tudi največ njegovih del (v muzejih in galerijah v Beogradu, na Hrvaškem, Stockholmu, Nurembergu in v zasebnih zbirkah v ZDA, Benetkah, Londonu itd.).
Leta 2010 smo v Galeriji Zala pripravili razstavo z naslovom Vrnitev deklice s šopkom. Katalog razstave si lahko prelistate na naši spletni strani pod naslovom "Izdane publikacije".
Slika:
Gabrijel Stupica
Bela žena, ok. 1975
tempera/ papir |
|
|
|
|
|
| |
|
|
slika meseca junija
Devin
Avtor: MATEJ STERNEN
risba/ drawing
1911 |
|
|
|
|
|
